Mlatenje prazne slame.

Vedno se ustrašim ko začnem pisat nov blog post. Preden odprem to okno kjer se vpiše naslov in telo besedila, imam toliko idej o čemu bi pisal. Ko se pa enkrat pojavi “Enter Title Here” pa zmrznem. O čem bi naj pisal? O politiki? Nisem dovolj kompetenten, niti ne poznam razmer dovolj dobro da bi o tem polemiziral. In še dva dni pred volitvami? Mlatenje prazne slame če mene vprašate. O čem pa torej? O vse prisotni izumetničenosti sveta? O prekomernem vdiranju propagande v naša življenja? O tem kako nek resničnostni šov definira večerni mindset mojih staršev? Vse te teme ki sem jih sedaj naštel se mi ne zdijo toliko zanimive da bi jih ovekovečil na ta “digitalni papir”, blog. Komentarji na spletnih portalih 24ur? Lepo vas prosim. Zaradi njih ne zahajam tja. Pa zaradi senzacionalističnih novic. Jebejo se naj s tem koliko kilogramov je pridobila neka kvazi zvezdnica in s kom spi še en model ki je (najbrž prostovoljna) žrtev medijskega napihovanja. Moti me mnogo stvari. Preveč kompleksen sem. Ljudje na masovnih žurkah mi govorijo “pa dej, sprosti se malo”. Ne, človek, ne morem se sprostiti. Če pa vidim ljudi v letih ko bi morali najbolj intenzivno študirati, zlivat alkohol po grlih kot da je zadnji dan. Da ne omenim vsesploše razuzdanosti in čustvene ignorance. Ne bom se asimiliral. Ne zdi se mi prav. Trmast sem.

Jebejo naj se s svojimi cheap promocijami, vsakotedenskimi žurkami in razdeljevanjem letakov ki itak končajo po nekaj metrih na tleh kjer jih uslužbenci komunalnega potjetja na koncu le dajo tja kamor spadajo. V smeti. Jebejo se naj s svojo preglasno glasbo in komadi ki so narejeni za instant potrebo po nekem opičjem plesu in kriljenju z rokami. Žurka? Prej propad inteligence.

Fak, mlatim prazno slamo.

Bom kr stisnil objavi, pa bo kar bo. Niti slovničnih napak ne bom popravljal. Sem tako hardcore.

Poletje 2011

Soundtrack:

Poletje kot poletje. Definirano s strani izpitov, učenja in misli ki jih na kratko lahk opišem z “ej, tole še pogledam ostalo pa jutr”. Ni bilo slabo, ne. Lahko bi več potoval, lahko bi šel na Sziget fest, lahko bi tudi obiskal Terraneo, ampak sem bil kak teden pred temi dogodki slepo prepričan da bi bilo bolje da bi ostal doma in se učil. Na koncu je pa izpadlo da tudi če se ne bi, bi bilo isto, ampak spomini bi bili pa lepši. Jebeš, ko je že vse mimo veš da si zajebal.

Tud zatreskal sm se. V eno luštno pupo. Ampak zgodba se zaključi že kot ničkoliko zgodb, enostranska zatreskanost, različni interesi, gledanje skoz prste očitnim napakam. Če ti ni usojena ti pač ni. Ne moreš s piciklom v morje. Ah, babe smotane.

Drgač pa kar se druženj in tega tiče sem letos prav vesel da sem našu neko klapo s katero se štekamo, hodimo na drinke, igramo basket in počnemo tumarije. Brez njih bi mi bilo verjetno veliko bolj dosadno v domačem kraju. Carsko je blo letos, ene par brutalnih žurkic se je zvrstilo. Najboljša bo itak una ki je v epilogu zahetevala kantico jupola in rumen dipi. Good times. Koneckoncev sem vesel da se je to zgodilo, drugače ne vem če bi se družli v taki meri kot se. Da o tem kako sem ponoči okoli hiše talal tople sendviče niti ne govorim.

Na morje nisem šel, ni bilo časa. Zarad izpitov. Ne sej ubistvu ne toliko zarad izpitov ampak moje nesposobnosti predalčkanja prostega časa. Seješ kar žanješ. Morda se konec septembra kaj zgodi pa gremo pogledat na obalo za kak dan plavanja. Al pa tud ne.

Letos bom pavziral. Stvar ni tako huda kot se sliši. Manjkata mi samo dva izpita za tretji letnik. Tri lahko delam s kolokviji, za ostale predmete se bom pa zmenil z nosilci. Da dobim neko lepo službo preko študentskega, sem pa tako padel na zeleno vejo. Pa verjetno bo tud pomagala pri moji kreativnosti, da se bom od sedaj naprej lažje lotil stvari, ker sem bil pa res loather prve klase.

Dolga lista stvari ki jih ne maram:

• Pedertašk
• Videt šale okoli vratu poleti
• Lastnega zaviranja kreativnosti
• Glasbo, ki je bila očitno napravljena za profit
• Lajež psa ob pol dveh ponoči
• Pucat dreka z metlico
• Kroksev
• Zjeban bioritem

Vovk reccomends (003)

Neutral Milk Hotel

Več kot eno leto je že minilo od prejšnjega reccomenda. Priznam, med vsem tem časom sem imel druge obveznosti, druge interese. Blog je sameval, tu pa tam sem namesto njega uporabil tumblr (kadar sem imel seveda kaj za napisat (zelo redko)). Skratka, neko dolgo pisanje postov se mi je zdelo preveč mukotrpno. Pa naj ne bi bi bilo. Tudi ni, ampak saj veste kako je.

Neutral Milk Hotel, ja. Našel sem jih po naključju. Nekje na redditu sem zasledil nek thread o tem kako je neka oseba porisala svoje bele superge z njihovim artworkom iz albuma In The Aeroplane Over The Sea. Večrat sem ga že videl v kakšnih avatarjih, velikokrat je bil omenjen v kakšni diskusiji… pa sem se odločil da mu pa dam šanso ane. Naj se na tem mestu tudi opravičim in povem da njihovega glasbenega opusa do potankosti ne poznam, osveščen sem edino s tem albumom.

In kakšen album to je! Ni jih veliko, ki so me že ob prvem poslušanju tako navdušili kot me je ta. Že uvodna pesem z catchy kitarskim delom in vokalom, ki ga nekateri (ne vem sicer kako ) ne marajo, vseskupaj nekako lično zapakira v harmonično popotovanje po surrealističnem otroštvu.

“When you were young, you were the king of carrot flowers“

Ampak celoten album ni na to temo. Velik poudarek je na Anni Frank (tista punca ki je pisala dnevnik na podstrešju takrat ko so bli židi bavbav) In še nekaj drugih temah, ki so kronološko daleč narazen (recimo Two Headed Boy – referenca na mutantskega otroka iz romana H.G. Wells-a). Razlog za take preskoke nam postane šele jasen v komadu Oh comely;

“I know they buried her body with others/ her sister and mother and 500 families/ and will she remember me 50 years later/ I wished I could save her in some sort of time machine.”

Skratka, če se lahko prosto premikaš skozi čas, nihče ne umre. Čeprav je pa glasbeno izjemen album, ima napako. Nima kul faktorja. Recimo OK Computer, album ki je zelo definiral ledino 90′s alternative ima v svojem liričnem delu veliko skladb s katerimi se lahko poistovetimo, z njimi doživimo preporod in se obrnemo na bolje (vsaj tako sem ga doživljal jaz). No, tega sporočila ta album nima.

Sama struktura pesmi deluje navidezno kaotično na trenutke, vendar je v realnosti čudovito organizirana. Prepletanje melodij neortodoksnih inštrumentov kot so fanfare in zanzitophone lepo sovpada z zvoki “navadnih” kitar in bobnov. Ne, to ni nek generični rock album, to je po mojem mnenju eden izmed boljših pokazateljev kako lahko z neko mero občutka združiš nekaj kar se zdi nezdružljivo. Uglavnem ja, zveni lepo. In to je najpomenbnejše.

Za zaključek naj povem samo še to da me ob poslušanju pesmi prime tako žalost kot veselje. Mrzlota in toplina, (sever in jug, črno in belo… veste zdej kam ciljam ane). In The Aeroplane Over The Sea je definitivno album, ki ga nekdo ki je količkaj glasbeno razgledan, mora slišati preden umre. Mora.

Sample:

Tipi “facebookerjev”

Ko sem js na facebooku, rangiram ljudi v takšne predalčke:

• Taggerji (taggajo se na random nagradne igre, upajoč da bodo izžrebani)
• Youtubarji (Poastajo nek že preiživel komad (Guns’n'Roses, recimo) ter upajo na veliko lajkov)
• Voščljivci (Edino kar imajo od facebooka je to, da pogledajo kdo ima rojstni dan, ter valda – voščijo)
• Statusarji (Velikokrat napišejo nekaj povsem očitnega (dans je slabo vreme, ojoj))
• Slikarji (Na novo uploadane slike, zvečine nezanimive)

Moja rešitev? Hide all by “oseba”.

Počitnice

Ja, počitnice. To me čaka jutr. Oziroma že danes. Ura je 00:09.

Pičkarija, te počitnice. Js si vedno rečem “evo, te počitnice bodo pa za delo, pa za faks, uglavnem te počitnice ne bodo šle v nič”. Do sedaj so še vedno šle.

Kaj imam v planu?

Dost kolesarjenja. Vsaj vsak dan enkrat do Slovenj Gradca pa nazaj. Ako bo vreme dopustilo. Aja, pa blejdat bi blo tud it fajn, po dolgem cajtu. Magar v Velenje al pa v SG. Sam da se gre. Pa delat za šolo, nekak na kup spravit snov da se bo potem lažje učiti za kolokvije in izpite. Al pa prit enkrat med tednom v MB, pa vzet zapiske. Pa pospravit stanovanje, malo preluftat.

Pač počitnice, res bodo pasale. Čeprav je že do zdej zgledalo kot da so. S tem da sem vsako jutro pač primoran iti na faks. Faks. Fakulteto. Šit pičkarija kok se je že ustalila besedna zveza faks. Faksič. Folk sploh ne poštudira kok silly se sliši. Faks je ja naprava za pošiljanje papirnatih sporočilc.

Dragi cimer, vem da zdej poslušam Toole še kr naglas, sam mi vseeno gre na kurac tvoj komercialen house, zato te prosim da stišaš, saj lahko živiva v simbiozi ane? Če lahk js poslušam ta tvoj cigumigu, boš pa še ti poslušal mojega, ane. S tem da je moj dejansko boljši. Js sm boljši kot cimer, to se ve. Lahk naju pridete pogledat, pa ocenit. Al pa raje ne.

No, kje sm že ostal, ja… Dost carsko sm nanizal random stvari. Če ne boste delal, ne bo nič.

Lepo se imejte.

Hipsterski tumblr (alt:trije predlogi)

Ja pizda, res je na polno hipsterski. Tle na wordpressu sem pa tk, kk bi reku slikovno deprivilegiran. Tle morm neki pisat, tle ni dober plac za repostanje slikic, tle se more neki povedat. In včasih je kr bedica k ni kej za povedat.

No, sej ubistvu je. Prva stvar k bi jo rad povedu je:

• Smilijo se mi ljudje ki v lajfu niso samoiniciativno slišal komada od The Mars Volta. (Komad je lahk čist random)

No da nadaljujem:

• Ful mi je tud bed za folk k še v lajfu niso igral Munchkin-ov

Zdej da še grem mal na internetse (BANS BANS BANS BANS):

• Ful mi je bed za folk k iščejo komade po yt, zraven pa še niso odkril groovesharka, kamoli naredili account

No zdej posredno se valda tud hvalim, ker so vse stvari k sm jih naštel res polna carske in pač ja. Vi kr ostante na svojih bednih rutinah, ne upoštevat predlogov, sej tko bo še najboljš zame da bom še vedno sijal ven iz povprečja s svojimi carskimi stvarmi.

Ne sj ne. Probite vsaj kej naredit da bote eno od teh treh stvari naredil v tem letu. Vsaj eno.

Nekaj sem vam obljubil…

Aja, knjigo sem prebral do konca. Yaay! Sedaj sledi nekaj strokovnega.

Včeraj sem se zlagal.

Nisem slikal kolesa.

Spremenil sem title bloga (ter druge neumnosti)

Takle mamo se mi je zdel že malo outdated. Morda celo malce posiljen. Ne rečem da je slab title, sploh ne. Ampak ni tako “tajt” kt blog nekega nepomembneža. Kar zaenkrat sem. Nepomembnež. Vsaj iz strani ekonomskega/kapitalističnega vidika. Mala riba. Niče.

Od kod ime? Nekakšen wordplay knjige (G. in W. Grossmith: DNEVNIK NEKEGA NEPOMEMBNEŽA), ki jo imam doma. Prebral? Ja no, nekje do polovice. Enkrat pred leti. Čaka me še da jo preberem. Sam ko se je pa tako težko spravit h knjigam, jao. Prav sram me je.

Dovolj o tem.

Zrihtal sem sivega ponija z elektroniko. Dinamo dela, sprednja in zadnja luč takisto. Odsevniki so, kolo je izpravno. Strah me je bilo nočne vožnje. Nikoli ne veš kdaj te lahko ustavi roka pravice, ter najde še takšno majhno napako in te zajebava v mozak z njo.

Sej morm potrkat na les, zadnje par mesecev imam kr srečo s policijo. Zadnja kazen je bila nekje na koncu poletja, ko sem naredil totalno neumnost. Kazen je bila 150€. Polovička v 14 dneh.

*  *  *

Zgornji zapis je ležal pod kupom “dej dokončaj” blog zapisov. Danes pa mislim da je pravi moment. Ura je 1:35 ponoči. Poslušam Ulverjevo zadnjo ploščo, Shadows of the sun imenovano. Komad solitude. Carska priredba (original je od Black Sabbath, namreč), priporočam. Posebej za nekako melanholične večere kot je ta.

Jutri imam že navsezgodaj predavanja, a bom raje ostal doma. Ta predmet moram že takoalitako opravit z izpitom. Self study madness torej.

Aja, knjigo dnevnik nekega nepomembeža ravnokar berem. Sem nekje na polovici (spet), ampak tokrat jo bom prebral. Or my name is schwinkelbapp. And It’s not.

Jutri slikam še kolo.

Vse bo imelo smisel.