Sneg

Sovražim sneg.

Vstaneš zjutri [19. November, alo!] vidiš kk je vse belo… Ma dej fakof. Sneg bi mogu padat točno na 25. Decembra, pa ponehat nekje okoli prvega, drugega Januarja. Kar je pred/po tem, je navadno preseravanje. Jebeš smučanje, jebeš bordanje pa sankanje ter “zimske norčije”.
Danes zjutri pridem vn… In vidim avto. V snegu. Porabim okol deset minut da spučem to belo nesnago dol z avtomobila, potem še morem pa naknadno pet minut čohat s tistim plastičnim šitom, da spučem led. Pa še kr ni čisto. Da ne omenim mokrih šuhov, zimskih gum, mraza pa vsega tega dreka k ga sneg prinese zraven. Jebemti sneg, da ti jebem.

“Ampak Vovk, sneg je romantičen!”
- Kurac moj romantičen. Raje sedim spomladi, k ni mrzlo, na kaki klopci pa gledam lepe rožice (al pa punce, sej isti drek)

“Pozimi se lahk sankaš pa kepaš pa smučaš!”
- Nakepam te z zemljo, trap čorav. Rolerji so isto k smuči. Sankajo se otroci. Pa povej mi, a lahk pozimi picikl voziš, a?

“Smučat se ni isto ko pa rolat.”
- Tvoja mama.

“Vovk, ti si neumen.”
- Sem že slišal, me ne gane.

Sj ne rečem, včasih mi je bil sneg bog i batina. O ko se spominjam dni, ko je bil kombinezon čist premočen, js sm še pa kr veselo vztrajal na snegu, gradil bunkerje, si delal kepe, občasno Sankal… Sam to je šlo, to je šlo. Sneg mi je sedaj ratal odveč. Sej še vržem kdaj kako kepo kakemu pametnjakoviču v glavo, k misli da ne more živet brez snega, to je pa tudi vse. Sem pa tudi sestavil kratko konstuktivistično pesem o tem, kako sovražim sneg:

Sneg

Sneg je Beda
Beda je Sneg
Da ti jebem, da ti jebem.
Zebe mene > zebe tebe
Sneg, sneg ko te jebe.
Toplota ni Sirota
Sirota je Mraz
Kepa v glavo
Rdeč = Obraz.

Later,

~ od vovk na november 19, 2007.